Ko me zajezdi prvobitna sila,
se bo razdrlo svetohlinstvo,
S kopiti streva Zveličavno.
Na čelo stvarstva bo tedaj stopila

edina nepogubljena Sibila,
Prapesem, ki opeva Davno.
Na krakih verske svobode razpeta
udriha po senci dogme mrtvila.

Radosten bom krik spustila,
ko v melodije plašč odeta
času ušesa bo navila.

Glas njen pogosto sem dušila,
zato priznam, da v zibel zvonko
doslej še nisem se rodila.

yoyoba