Izgubili smo občutek za veter.
Eden pred drugim zapiramo vrata.
Da lahko gremo med ljudi.
Neprodušno zaprti vdihujemo
vsak svoj zrak. Kakor da ni več
mogoče razločevati med
zbliževanjem in oddaljevanjem.
Kakor da ni mogoče ugotoviti,
kako zelo nas dolgočasijo. Ker
jih zmeraj dopolnimo. Z
brezmenjimi kotički digitalizacije.
Iz kljubovalnosti stopam po
pomrznjenem asfaltu.
S slušalkami v ušesih. Naveličan.
Dretja vran. Brnenja motorjev.
Monotonih človeških glasov.
Skozi okna opazujem bliskajoče
svetlobe neštetih umetnih svetov.
Nato grem tudi jaz. V utesnjenost

nekega prostranstva.

Pištin Frida