Nadeni si zlato
bojno opravo,
opaši si meč,
daj rogovje na glavo!
Izkoplji kamenje
iz lukenj srca,
izkleši si ščit,
kliči ogenj z neba.

Naj tuli pod streho,
naj dihajo strune,
naj sope in hrope
v vejevju vihar!
Naj se v steklenem
odsvitanju lune
odstre nema večnost:
minevanja čar.

Naj plima napolni
negibne aleje,
naj sužnji trohnijo
ob bokih galeje!

Kaj ti to mar?

Ti jezdi dalje:
zaklinjaj in skači,
izvleci gobana
skritega v kači.

Slači z njim duše,
ga tlači v svetnice,
porivaj ga v grla
do krikov resnice!

In ko izprazniš
poslednje bokale,
oskruniš oltarje,
ponižaš cesarje,
odkloni pohvale,
plen in medalje!

Ostani barbar,
ki se koplje v krvi:
med šibkimi nem,
med bojevniki prvi!

Dani Bedrač