Klesanje spominov…

To znam, v tem sem dober.

Drobtinico za drobtinico

jih grizljam, oblikujem.

Odkruške pošiljam v peč,

jih prodajam za poceni objeme.

Objeme nekoga,

ki ve več od nas.

Kot Prešeren stoji pred gledališčem,

kot Maister sedi v parku,

bolščijo vame kipi spominov…

Pleskam jih z zlato barvo,

v oči jim porivam dragulje,

jantarjeve ogrlice jim vežem na vratove,

na koncu vsujem nanje bleščice…

In potem jih preučujem.

Od daleč jih iščem z rešpetinom,

od blizu jih najdem sam.

Tipam jih,

vonjam jih.

Sanjam jih.

Ko vas vidim na sprehodu,

po ulici,

le zakaj mi niste več všeč?

Jan Perko