Odlična misel, bolj maksima kot aforizem. Točka, na kateri (dokončno) izgubimo kompas, je res že tako zunaj naše prave poti, da se nanjo niti ne bi imelo smisla vračati; ostati pa na njej tudi ni mogoče - bodisi začneš riniti nazaj proti približku prave smeri, čeprav skozi celec, ali pa z vrtoglavo hitrostjo nadaljuješ v pre/o/pad. Ko (če) kompas spet najdemo, ga najdemo na precej "boljši" točki.

Kakovost zapisane misli je tudi v tem, da preigrava značilno prvino aforizma: (navidezno) paradoksalnost. 

Hvala, Aleksandra! Točno tako sem razmišljala.

Lep dan,

mcv