NIKOLI NE BOM UMRL

vse izlije se iz mene,
ko v ušesu zadoni,
mi toplo postane,
kot topla rdeča kri,
ki curlja kar v potoku,
ki na mojem pogorišču žubori.

vse bilo je le iz trte zvito
in v moje možgane ovito.
energija brizga iz telesa
v medleč prostor naokoli.

energijskih kapljic je vse manj,
valujoči prostor počasi vsrka vse telo.
poćasi, a zagotovo.
končno postane majhna svetleča kroglica,
ki izgine v atmosferi nad njo.
to je moja duša.

moja duša,
ki se bo pridružila drugim
in postala ptica modrosti,
ki bo poletela kvišku v neskončnost.

črni_tulipan

Komentiranje je zaprto!

črni_tulipan
Napisal/a: črni_tulipan

Pesmi

  • 11. 01. 2009 ob 12:05
  • Prebrano 708 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 45
  • Število ocen: 3

Zastavica