Ti,
ti vrtnica črna si
taka, ki v očeh drugih nikoli ne cveti
ostri robovi branijo te, dotikov sama ščitiš se
vsaka praska del tvoje zgodba je
vsak padel cvet prizadene te
čeprav suha in groba tvoja zemlja
nikar se ne boj
o moja vrtnica le nikar se ne boj
kajti videl sem tvoj čar
in za vsak tvoj odpadel cvet
lej svojega ti dam,
da le ostali bi lahko videli kaj skrivaš ti
tisto kar je tvoj rdeči sij
dosti se še skriva (skrivia ?)...z manj boš razkril več
Opala hvala za popravek, skorajda nisem opazil sem že popravil.
Lp, V.
Pozdravljen, Vajkard,
ideja pesmi mi je všeč, rada bi te opozorila na eno bolj trdovratnih miselnosti, to je, da mora biti pesem rimana. Lahko je, seveda, vendar pri tem pazi, da ni na koncu naslonskih besed (ti, mi, vsi, je ...), ampak so polnopomenske (npr. samostalnik, glagol), ker tako pisanje je videti precej okorno. Skušaj se držati naravnega vrstnega reda besed, kot ga imamo v govoru (tudi pri pisanju pesmi). Morda takole:
Ti si črna vrtnica
taka, ki v očeh drugih nikoli ne cveti
ostri robovi te branijo, dotikov nočeš
vsaka praska je tvoja zgodba
vsak padel cvet te prizadene
čeprav je suha in groba tvoja zemlja
se ne rabiš bati prihodnosti
o moja vrtnica, le nikar se ne boj, kajti videl sem tvoj čar
in za vsak tvoj odpadel cvet
lej, svojega ti dam,
da bi le ostali lahko videli, kaj skrivaš
rdeči sij
Vse dobro,
Ana
se ne rabiš bati???
je hrvatizem, pride od "ne trebaš"
Sicer se strinjam z Ano. Rime "na prvo žogo" pesmi odvzamejo kvaliteto.
LP, mcv
Hvala, seveda: se ti ni treba bati :)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vajkad Osvald
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!