
kupil je njeno dušo
in nič več ni bilo več(no)
ti s hojo postrani
ti ki nosiš zbledel ogenj
najden pred leti na vaškem sejmu
ob kitari nedonošenega starca
ti v razkrojeni obleki
ki ne skriva lukenj v telesu
pridi
pridi nakopičena slabost
mati vseh temin
razlezi se čez pogorja slasti
razkorači se
razpri
in razdeli
večerjo prosilcem
brez molitev
grabežljivcem nasmejanih hrbtov
in pogledov
ti s koleni okoli vratu
ki se premikaš počasi in sveto
zapeljano in resnobno
razdvoji
zasvojenost od nuje
lakoto od pogoltnosti
da boš zakričala
ob premiku roke
zabite s kovancem
v prst ob cesti
da boš vrgla željo
kot plašč čez obešalnik
(ne)premagana
samosvoja samica
ti
beseda
Razmišljala sem, da bi pesem pustila brez zaključka ti beseda. Ampak potem bi morda bralci videli bolj ali manj samo en pomen: žensko. So pesmi, kjer je dobro zamolčati in pustiti bralcu svobodo pri razbiranju in so pesmi, kjer je zapis večpomenski in ko na koncu pisec izbere enega, nepričakovanega, pesem s tem nič ne izgubi. Seveda je to samo moje mnenje.
Vesna, tudi jaz mislim, da je tokrat bolje z zaključkom ti beseda.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!