zajamem luči, bolane od lakote,

ko moje intimno srečanje naznancev

(ki so tako-polni nasvetov-napotkov),

pristane v črni luknji spominov,

direktno v polomu, samovšečnosti,

samouresničitvi družbenega tabuja

ko se prebujam in rastem?, širim

v problem patološkega narcisizma,

ki je bil onečaščen kot igra

večnih mladeničev, pregrešenih

zoper sveto žival, ki je posiljevala

čas s svojim inherentnim jazom

in jaz se prebujam! v črke

komolce tiščim v shirano demokracijo,

vox populi si serviram za zajtrk,

pogoltnem očitke, se zapakiram

ob plastično Madono in prodam -

prodam paket za nekaj drobiža

Helena Zemljič (MalaSenca)