POD ZELENIM KLOBUKOM (Umik)
Grmovje senči pogled,
s trepetajočimi dlanmi
razpolavlja dim,
dan se proseče rokuje z nočjo.
S trebuhom pokrivam zemljo
in žvečim njen krvavi okus,
jeklene ptice odpirajo telesa,
med kriki
drgetajoče požiram
neme molitve.
V ušesih brni agonija
misli se preko zidov
potegnejo v globino,
do tvojega glasu-
tako opojen ni bil še nikoli.
Odpre mi vrata,
pred katerimi odvržem tesnobo
in vstopim
na toplo.
Poslano:
21. 12. 2014 ob 13:12
Spremenjeno:
21. 12. 2014 ob 13:14
Hvala Igor, poostavila sem se v kožo vojakov med vojno in poskušala opisat..Jaz bi se v grozi in bolečini izgubila in v mislih pobegnila domov... :)
Morda jih edino to drži pokonci :(
Bodi lepo
Neni
Hvala Ines.
Bodi lepo, Neni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
- 21. 12. 2014 ob 12:48
- Prebrano 710 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 377.28
- Število ocen: 14