Nočna izmena
Stopam po dolgem hodniku.
Tihi koraki.
Na vsaki strani je aleja bolniških vrat.
Tiho odpiram in vstopam.
Pozdravljam vzglavja zaznamovanih ljudi.
Pri vsakem me čaka drugačen svet.
Jaz ostajam človek za človeka
in za noč podarjam prvinske poklone.
Tukaj objamem dlan.
Med svoje prste skrijem
od suše življenja uvele, hrapave,
s pegami starosti zaznamovane druge prste...
drugje se ustavim na vročičnem čelu
dilirantnega tujca, ki tava po svojih poteh.
V bolniške postelje lega mladost
ožigosana z usodnimi diagnozami,
ki na silo trgajo sanje cvetovom življenja.
Sedim na postelji.
Skozi svoje roke darujem vero v jutrišnji dan
in v nočnih morah bolečin
moledujem za lažje premostitve.
Roke tipajo pulz mladi mamici,
ki pošilja zadnjo popotnico zmedenih besed
v življenski svet svojemu otroku.
Morfij ji lajša poslednje ure.
To noč bo končala svojo pot.
Podrli so se upi medicine in življenske moči.
Kot "sestra" in ženska,
s solzami na obrazu božam ugašajoče oči,
ter v mislih pošiljam srečo v druga potovanja.
Čutim jo;
vidim jo;
ob postelji stoji, da matira...
Zaznamovala je dih
in gleda me skozi mlade oči.
Prihaja kot odrešitev;
"sodelavka"-SMRT.
Skozi aleji zaprtih vrat
se slišijo vzdihi neartikuliranih glasov.
Razgalim mednožje padlega Apolona,
okrašenega z lastnimi iztrebki,
očistim njegovo minulo veličino
in grem naprej.
Po sobah vlada tema.
Tema bolečine,
tema strahu,
tema solz,
tema izgubljenih svetov,
tema smrti.
Dobro se znajdem v tej temi.
Stojim sredi hodnika
in s svojimi ušesi gledam skozi vrata
obeh alej.
Zaznavam vibracije,
dobivam sporočila;
zatajeni, pozabljeni prvinski nagon.
Poslušam, sprejemam...
Na hodnik stopi golo sključeno telo starke.
Njeni razmrščeni lasje so kot razpeta krila
pretepene vrane.
Približuje se mi z nasmehom sreče;
v meni vidi mamo.
Roka objame stara ramena.
Oblečem jo kot otroka
in jo vrnem spanju.
Nova vrata.
Novo vzglavje.
Gola glava odpadlih las zre v računalniški ekran.
Piše seminarsko...
in ne ve še, kar vem jaz...
Kemoterapije so mu uničile napačne celice.
Piši...
Pogled....nasmeh...dobro je...
čeprav nič ni dobro.
Za alejami vrat izpuhti oholost.
Bolečina in trpljenje počasi izniči razlike.
Ljudi poveže v celoto.
Po hodniku bi prelila simfonijo
Mozart-ove "Male nočne glasbe".
Pod vrati bi se vtihotapila v vse sobe,
zajela bi vsa ušesa,
prikradla bi se v natrgane sanje,
izgubljene svetove,
lajšala bi bolečine,
jemala more;
zaznamovane bi zazibala v mirno spanje.
Zamotila bi smrt, da bi zaplesala valček...
Poslano:
21. 12. 2014 ob 06:31
Spremenjeno:
21. 12. 2014 ob 07:13
Ines, močna in odlična pesem.
Igor
Poslano:
21. 12. 2014 ob 09:41
Spremenjeno:
21. 12. 2014 ob 09:42
Ne (v)daj se, Ines!
LP, mcv
urednica
Poslano:
21. 12. 2014 ob 20:01
Spremenjeno:
21. 12. 2014 ob 20:02
Pesem z izjemnimi podobami. Morda je predolga za to, da bi konsistentno delovala kot ena sama. Morda bi lahko Aleja nočnih sob postala cikel pesmi, kjer bi lahko vsaka soba imela svojo pesem? Zdi se mi, da bi bilo vredno poskusiti. Razen, če se ti zdi preveč naporno in boleče. Tovrstno pisanje zahteva poseben pogum, pisateljsko zrelost, da se ne zgubiš v bolečini in da ne padeš v patetiko. Ali bi želela dodelati le Nočno izmeno?
Lp, Ana
urednica
Poslano:
22. 12. 2014 ob 17:04
Spremenjeno:
22. 12. 2014 ob 17:05
Zelo lepo si povedala: vsako vzglavje si zasluži svojo pesem ... in upam, da se bodo načrtno zbrale v obsežnejši cikel, morda zbirko.
Morda bi vseeno malce podrobneje pogledali Nočno izmeno?
Stopam po dolgem hodniku.
Tihi koraki.
Na vsaki strani je "aleja" bolniških vrat. (aleja bi v vseh primerih pustila brez narekovajev, saj v poeziji dostikrat iščemo sopomenske in večpomenske izraze)
Tiho odpiram in vstopam.
Pozdravljam vzglavja zaznamovanih ljudi.
Pri vsakem me čaka drugačen svet.
Brez avtorjev, ki mi predpisujejo standarde
( ti sedaj nazdravljajo decembru ).
Standardi, ki mi predpisujejo korake,
nasmehe, strokovne prijeme...
Mojo človečnost hočejo stisniti v kalupe
abotnih dekretov napisanih besed.
Jaz ostajam človek za človeka. (ta kitica se mi zdi tema za drugo pesem, ostala bi pri tem, kaj / koga srečam na tej aleji, enako z naslednjima dvema verzoma)
Roke pozabijo na predpisane gibe
in za noč podarjajo prvinske poklone.
(od tu naprej bi ohranila prvoosebno pripoved: Objamem dlan. Med svoje prste skrijem ....)
Tukaj objamejo dlan.
Med svoje prste skrijejo
od suše življenja uvele, hrapave,
s pegami starosti zaznamovane druge prste...
Morda bil to primeren konec te pesmi:
Za "alejami" vrat izpuhti oholost,
bolečina in trpljenje zaznamovanih ljudi
z usodnimi diagnozami,
počasi izniči razlike.
Ljudi poveže v eno celoto.
(nadaljevanje pa bi bilo lahko spet svoja pesem:
Po hodniku bi prelila simfonijo
Mozart-ove "Male nočne glasbe" ...)
Mislim, da so te podobe zelo dragocene, za tiste, ki jih živijo in za tiste, ki jih vidijo le od daleč - kažejo nam, kako krhko in nestalno je življenje.
Lp, Ana
Iz aleje smrti veje krčevita želja po življenju. Podobe zadnjih dni in ohromelosti duš samo še zvišujejo vrednost bivanja. Pesem, ki jo lahko napiše le nekdo, ki se sprehaja s trdno in čisto dušo po robu obstoja. Čestitke,
Ana
Iskrene čestitke Ines!
Igor
Igor. Ti, ki imaš zbrane skoraj vse moje pesmi. HVALA. Dobila sem nepričakovano darilo. Lepo bodi.
Hvala tudi vsakemu posebej od vas, ki me bere, razume...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: odhod
- 21. 12. 2014 ob 02:51
- Prebrano 1052 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 503.94
- Število ocen: 13