Objemi mi noge, objemi mi glavo,

da moja se koža še tvoje navzame,

ko tiho šepečeš vstopi že vame,

med čašami vina našla sva spravo.

Spustila iz rok sva napore, obupe,

spustila s sebe sva prah in obleke.

Naj najina sprava traja na veke,

a kaj, ko že jutro prinese mi strupe.

Še zadnjič zapleši, zapleši pod mano,

ko medla svetloba telo ti pokriva,

ko cunja najlepših kotičkov ne skriva,

še zadnjič objemi mi glavo vdano.

Jan Perko