Breze zvijajo svoja tenka ramena do zemlje,
kot stare ženice se sklanjajo utrujene k tlom
v zemljo kaplja kri iz srčice mehkega, belega lesa
kaplja in curlja, da se vdirajo vitka in tanka telesa.
V krošnji ščebet izčesanih glasov zazveni
na tisoče majhnih oblačkov z vrha neba zakriči
iz vsakega krika se kaplja v zemljo izliva
na breze v beli obleki spet pade senca minljiva.
Silva Langenfus