
Namazala bi te na kruh
a si predober
za žvečenje trdega grižljaja
pomazala bi spet srce
a nočem več okruškov
ki se zabadajo v oko resnici
vtrla bi te v presušeno kožo
še zmeraj bil bi vse predaleč
da izginejo ugirzi
najraje te položim nase
tesnim razpoke
iz škrbin porastejo novi zobje
ki ne pregriznejo hostije
položene v poljubu na moj jezik
ko se v meni spet rojeva
skoraj nasmeh
za odpuščanje grehov
skoraj kot molitev....ampak je je škoda za kaj tako prozaičnega, zelo samosvoja, lepa :)
Bi se dalo s polno mero lahkotnosti izraziti v nekaj mrtvoudnih besedah čudovito pesem? Ne... to, sploh ne... zato, le: preprosto lepa!
Srečo, imenuješ prozaičnost podredja in odvisnike ali odnos do strahu in ponovnih ran, zaradi katerega postane iskanje naprej tipanje? Vsak na svoj način moli k svojemu bogu, mar ne? Hvala, ker si se zataknil za trenutek vanjo. :)
Ines hvala za všeč :) ker hostija po spovedi še ne pomeni nič, dokler ne dobiš odpustka od samega sebe.
Sašo iskrena hvala za odziv. :) Preprosta kot žganci, pa drevo pred domačo hišo, kjer visijo lepe domače besede. In kruhu rečemo kruh. Zna biti lepo. :)
Lp vsem
Lp, Irena
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!