FANTEK
Akacije so se usule.
Bezeg je uvel.
Kadulje odcvetele.
Zatonílo je poletje.
Jesen malone zahaja.
Že nekaj juter na pordela lica
poljube trosi
prhkega snega bleščava.
**
Ljubezen,
vzemi čopič v roko
in naslikaj srčece prešernega otroka,
ki snežinke boža.
Barvice vzemi.
Vzdih sreče mehko osinji.
Da fantek bosih nog,
po snežnih potih,
vštric veselju,
bo s škrlatom hodil.
Razprši naj se zlata belina noči
v iglice novembrske smreke.
Skozi zaobljeno luno preko čipke meglic
naj v svež dan
Poezija zasije.
Potopi, sŕce, roke v sneg.
… globoko …
Oprhaj se s pršcem pod jelko.
… za kopreno iskrivega hipa …
Užij nad sabo nebo.
Njegovo srebrno sinjino.
… na vzhodu jutra v novembru …
*
Slišiš tišino snežink,
ko v konec svoji osupljivi samoti
poljubljajo snežno odejo?
Kot krempeljci puhkov
v gnezdišču jesenskega listja
taptajo težka telesca v
materin tisočletni objem.
Spokojno
brezčasnost
sneži ...
*
Položi tedaj zaupljivo
svojo dlan fantku v drobno ročico.
Prižemi ga k sebi s cvetja mehkobo.
Ozarjene skuštraj mu kodre.
Samo zanj vdahni sinje meglice v snežaka.
Le njemu izkleši arkade kristalnega dvorca.
Predenj dah snežne preproge pogrni.
Osreči Otroka.
**
Ljubezen,
nasmehni se soncu nad gladino svojih potapljanj.
Tik tebe drsijo
zrcalca, vpletena
v modro tišino.
Vse globlje v srebrne
morske poljane.
Med cvetje podmorja.
*
Maziljena z žlahtnim
pelodom valujočih gozdov …
… se zasanjan metulj skozi
oceana gladine,
med krhkimi cveti,
graciozno sprehaja …
… na veke spokojna,
srhljivo prabitna,
DAMA
sorednih globin.
**
Sonce,
pošlji nasmeh Žarku
v globine morskega dna.
Brhke sirene se kitijo
z zlato srebrino
sončevih rajanj.
Naj ob tebi
prodira globoko
k Boginji onstranskih vodá.
Razžarí s teboj naj
podmorsko cesarstvo.
Školjčne lestence
potopljene palače
naj razsvetlí
s hladom zlata.
Potopi se vanj.
Sprejmi ga vase.
Vstopi v modro.
Postani.
Si oddahni.
Čiste se naužij.
Predaj se globini.
Se sili sinje prepusti.
Naj te z vodno mehkobo
prosojna svečava
obsije.
**
Kot eno z vseobsežnim dihom
utripne kri v srcu,
ko med morske se planete potopim.
DOM
… fanfare zadonijo
Zibajé,
onkraj zaznanega čuta,
vábijo trave.
Miru in spokoja
blago ponujajo polja.
… spiralno brezčasje
*
Tik pod mejo potopljena ...
pot …
Svetlobna steza skozi plast vodovja.
Prsko prodirajo žarki v hlad.
Nižje.
In globlje.
Do polj trepetavih sestra vetra Maestrala.
K livadam isker vzvalovanega temnega morja.
DOM
… zapoje duša v tišino
TISTI
znani
objem!
… skomina deljene samote
DOM
… mamljivo vabijo
strastni poljubi valov
*
Akt z Morjem.
… da duša trepeče
in skeleče boli …
In zajoče otrok.
»OSTATI«
… je želja, ki bitko
s povratkom
izgublja.
»OSTATI!«
… krik je otroka,
ki po počitku
v igri samote
otožno hlepi.
»ZAKAJ?
Zakaj boleče vedno
sem nazaj?«
… tujek misli v krčih zbada,
z brídkostjo duha najeda.
Stre z boleznijo telo.
ZAKAJ boleče?
VEDNO!
**
Zadnji so dnevi v novembru
jutra budili.
Še luna se je v svežino
vsa v srebru sijajna rodila.
Kako sem želela takrat,
da bi se z mano poklonit ji šel.
Vendar …
… tvoje stopinje,
namen so tvojim potem.
Zato …
pojdi,
Ljubezen.
Pojdi.
in najdi svoj mir.
V globinah sotočja
vzporednih svetov.
Onkraj
človeške utvare ...
**
Že pred urami je polnoči odbilo.
Prvi dan decembra
v rezek hlad
zaspano vstaja.
… spet bo darežljivo jutro.
A še predno mrak s svitom
roke si razpre,
ti v sanje prah metuljev dahnem,
… srečno misel večnih otrok
in mehkó zašepetam,
»Kot snežni viharji
na zimi Polara …
Kot sonce
z vodno gladino …
Kot Manta ...
z globino ..
.. ljubi z menoj se,
DUŠA SOREDJA.«
... prvega decembra, ob četrti uri zjutraj, devetnajsto devetindevetdesetega
Bezeg je uvel.
Kadulje odcvetele.
Zatonílo je poletje.
Jesen malone zahaja.
Že nekaj juter na pordela lica
poljube trosi
prhkega snega bleščava.
**
Ljubezen,
vzemi čopič v roko
in naslikaj srčece prešernega otroka,
ki snežinke boža.
Barvice vzemi.
Vzdih sreče mehko osinji.
Da fantek bosih nog,
po snežnih potih,
vštric veselju,
bo s škrlatom hodil.
Razprši naj se zlata belina noči
v iglice novembrske smreke.
Skozi zaobljeno luno preko čipke meglic
naj v svež dan
Poezija zasije.
Potopi, sŕce, roke v sneg.
… globoko …
Oprhaj se s pršcem pod jelko.
… za kopreno iskrivega hipa …
Užij nad sabo nebo.
Njegovo srebrno sinjino.
… na vzhodu jutra v novembru …
*
Slišiš tišino snežink,
ko v konec svoji osupljivi samoti
poljubljajo snežno odejo?
Kot krempeljci puhkov
v gnezdišču jesenskega listja
taptajo težka telesca v
materin tisočletni objem.
Spokojno
brezčasnost
sneži ...
*
Položi tedaj zaupljivo
svojo dlan fantku v drobno ročico.
Prižemi ga k sebi s cvetja mehkobo.
Ozarjene skuštraj mu kodre.
Samo zanj vdahni sinje meglice v snežaka.
Le njemu izkleši arkade kristalnega dvorca.
Predenj dah snežne preproge pogrni.
Osreči Otroka.
**
Ljubezen,
nasmehni se soncu nad gladino svojih potapljanj.
Tik tebe drsijo
zrcalca, vpletena
v modro tišino.
Vse globlje v srebrne
morske poljane.
Med cvetje podmorja.
*
Maziljena z žlahtnim
pelodom valujočih gozdov …
… se zasanjan metulj skozi
oceana gladine,
med krhkimi cveti,
graciozno sprehaja …
… na veke spokojna,
srhljivo prabitna,
DAMA
sorednih globin.
**
Sonce,
pošlji nasmeh Žarku
v globine morskega dna.
Brhke sirene se kitijo
z zlato srebrino
sončevih rajanj.
Naj ob tebi
prodira globoko
k Boginji onstranskih vodá.
Razžarí s teboj naj
podmorsko cesarstvo.
Školjčne lestence
potopljene palače
naj razsvetlí
s hladom zlata.
Potopi se vanj.
Sprejmi ga vase.
Vstopi v modro.
Postani.
Si oddahni.
Čiste se naužij.
Predaj se globini.
Se sili sinje prepusti.
Naj te z vodno mehkobo
prosojna svečava
obsije.
**
Kot eno z vseobsežnim dihom
utripne kri v srcu,
ko med morske se planete potopim.
DOM
… fanfare zadonijo
Zibajé,
onkraj zaznanega čuta,
vábijo trave.
Miru in spokoja
blago ponujajo polja.
… spiralno brezčasje
*
Tik pod mejo potopljena ...
pot …
Svetlobna steza skozi plast vodovja.
Prsko prodirajo žarki v hlad.
Nižje.
In globlje.
Do polj trepetavih sestra vetra Maestrala.
K livadam isker vzvalovanega temnega morja.
DOM
… zapoje duša v tišino
TISTI
znani
objem!
… skomina deljene samote
DOM
… mamljivo vabijo
strastni poljubi valov
*
Akt z Morjem.
… da duša trepeče
in skeleče boli …
In zajoče otrok.
»OSTATI«
… je želja, ki bitko
s povratkom
izgublja.
»OSTATI!«
… krik je otroka,
ki po počitku
v igri samote
otožno hlepi.
»ZAKAJ?
Zakaj boleče vedno
sem nazaj?«
… tujek misli v krčih zbada,
z brídkostjo duha najeda.
Stre z boleznijo telo.
ZAKAJ boleče?
VEDNO!
**
Zadnji so dnevi v novembru
jutra budili.
Še luna se je v svežino
vsa v srebru sijajna rodila.
Kako sem želela takrat,
da bi se z mano poklonit ji šel.
Vendar …
… tvoje stopinje,
namen so tvojim potem.
Zato …
pojdi,
Ljubezen.
Pojdi.
in najdi svoj mir.
V globinah sotočja
vzporednih svetov.
Onkraj
človeške utvare ...
**
Že pred urami je polnoči odbilo.
Prvi dan decembra
v rezek hlad
zaspano vstaja.
… spet bo darežljivo jutro.
A še predno mrak s svitom
roke si razpre,
ti v sanje prah metuljev dahnem,
… srečno misel večnih otrok
in mehkó zašepetam,
»Kot snežni viharji
na zimi Polara …
Kot sonce
z vodno gladino …
Kot Manta ...
z globino ..
.. ljubi z menoj se,
DUŠA SOREDJA.«
... prvega decembra, ob četrti uri zjutraj, devetnajsto devetindevetdesetega
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 10. 01. 2009 ob 19:00
- Prebrano 1076 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 184
- Število ocen: 6
