ata moj, še pomniš , vidiš kaj, nas gledaš na zemljo,

moj venomer smrkavi nos in moj večni zakaj,

veliko solz je steklo dol z neba ,

kaj solz,  poplav , da sto let takih ni bilo,

od  tistega zadnjega božiča,

polnoč in tiste tvoje blažene oči,

takrat edinkrat brale sta berilo vnukinja in hči,

včasih, kakor da te nikoli ni bilo

a včasih tako tu,

karkoli se zgodi, vem, kaj na vse porečeš ti

a najraje to, čez sto let  nič več nas glava ne boli,

ponoči sanjam,  tvoj  hud pogled,

a danes to- to je prehudo,

s fleksarco so iskre dol z železa letele gor v nebo,

zadišalo je po tebi, ko žaga žgala je železno palico

lin