Po vseh teh letih

se mi danes zdi,

da še vedno stojim

na pragu iste fantazije...

...da še vedno poskušam vlomiti v isto hišo

in v njej pregnati istega duha…

Grozljivo je kako je čas relativen

in kako se srce ne spreminja,

kako ostane zaklenjeno,

celo življenje, z istim ključem.

Po svoje je čudovito

kako se staramo samo po površju,

kako nas leta gubajo in natezajo,

navnoter pa ostajamo isti,

okameneli v trenutku,

izoblikovani in nespremenljivi….

Po vseh teh letih

vlamljam v isto hišo,

ki danes izgleda mrtva in zapečatena.

Zdi se, da je izgubila

ves sijaj in veličino,

zdi se celo, da stoji

samo še zaradi mojega spomina.

Male trofeje,

ki jih kradem iz te hiše

zlagam v svojo sobo relikvij

iz preteklosti, ki še ni obstajala.

Danes so polne prahu

in samo navidezno tam…

...ampak včasih

…v posebnih trenutkih

…ti prašni spominki

...oživijo cel prostor…

…prepognejo čas...

…potem je deset let samo deset sekund...

…potem se spet srečava na Mareotisu,

v toplem večeru

in strmiva v prihodnost,

ki se ne bo zgodila….

leilahosnani