1.
v mojem kabinetu so besede močnejše od misli
in bes ima absolutno prednost pred srečo. vsak
dan me obiščejo nevidne roparice, da si skupaj
razkosamo posušeno torto sveta: nato do noči
ugibamo, kje so tiste meglene votline, v katerih
vesele dvoživke skrivajo svoja prosojna jajčeca.

2.
v mojih uhljih odzvanjajo starodavna zaklinjanja
in vsako uro se za par minut prelevim v meduzo,
v integralni del vsesplošnega gnitja, v brezsrčno
božanstvo sprenevedanja, v packasto senco nad
oltarjem jalovega človeškega sočutja: v pražival,
ki z dolgim, vretenčastim rilcem rije po notranjih

3.
organih svoje razočarane generacije; v preroka,
ki skuša z nerodnimi prsti odluščiti belo kredo z
oči vase zazrtih pesnikov in kompromitirano kri
z dlani zaspalih upornikov. v meni tli nekakšna
mrhovinarska strast: patološko pričakovanje, da
bom nekoč izsesal apatijo iz nemih kapilar neba.

Dani Bedrač