jutri imam rojstni dan in
vsi me sprašujejo po mojih željah.
vsem odgovorim enako, da jih
niti nimam in naj me presenetijo.
mama že ves dan peče piškote,
ki jih bo jutri dala na mizo, ko mi
pride voščit cela žlahta.
najraje bi se zaklenila v sobo,
si čez glavo potegnila odejo in
prespala jutrišnji dan.
/kako se počutiš sedaj, ko si leto
starejša?/ in bi jih najraje nekam
poslala in jim pred nos molila slike
iz njihovega otroštva ter jim kričala
v obraz, mogoče bi jih ob tem celo
malo popljuvala, /poglej, tukaj pa
še nimaš gub in 90 kil/
mogoče bi se potem tudi oni strinjali,
da bi bilo bolje, če bi ukinili ta dan.
vem, da me bodo danes še desetkrat
vprašali, če kaj potrebujem, če res
nimam želj in tako kot vsako leto jim
bom poslednjič vendarle prijazno
odvrnila, da bo denar še najboljša rešitev.
v resnici si pravzaprav želim, da bi mi,
čeprav sem ti zabrusila, da te nočem
nikoli več slišati, še zadnjič, ampak res
zadnjič rekel, da mi želiš vse najboljše,
ker si to zaslužim in me poljubil na čelo,
ker poljub na čelo tako prekleto boli.
ampak te želje ne morem zaupati nikomur.

Anja G.