1.
toru watanabe si je z zarjavelo ribjo konzervo porezal
prste, tokijska univerza je vrela od upora in nad vodo
so letale steklene lastovke. nobene prihodnosti ni bilo
več, le gumijasta cev je štrlela skozi okno avtomobila.
refleksije so bile prepojene z vonjem češnjevih cvetov
in tam globoko v prsih je lajalo lačno samurajevo srce.
2.
v ljubezni vedno iščemo manjkajoče koščke samih sebe,
v ribarnicah kupujemo udomačene mesojede rastline in
od zvezd pričakujemo, da bodo požirale slino, kadar se
nam ponesreči odložiti prazno embalažo v duše soljudi.
a nikoli nihče ne pojasni poslednje skrivnosti in nikomur
ni jasno, da ima lahko celo buda mravlje v možganovini.
3.
če vržeš v gorski potok sekiro, se ti prikaže vila, če pa
sanjaš z odprtimi očmi, se ti uresničijo vsi strahovi. če
se navdušuješ nad spominčicami, postane življenje siv
in zanemarjen herbarij, v katerem se cvetje spreminja
v prhutajoče prikazni in v katerem se prijazna dekleta
cele dneve spogledujejo z bolečino: zaljubljena v smrt.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!