branje tretje pesmi naključne zbirke
ki sem jo v knjižnici pograbila ker se
mi je mudilo in sem čutila da mi bo
prišla prav ko bom morala kje čakati
mi prekine prepir treh penzionerk za
sosednjo mizo v lokalu s pogledom na
jezero in brezskrbne labode v njem
»10 cela 10 si mi preveč dala« vpije
ena, drugi pa ni prav da sedi s hrbtom
obrnjena proti soncu ker ima nova sončna
očala. »boš ti pa drugič dala« je tretja
vztrajna in že sključena vstaja z lesenega stola.
kelnarca postaja živčna ko jo opomnim da
mi ob kavi ni prinesla žličke in verjetno
začne odštevati minute do konca zadnje ure
ko še dela in za katero je plačana borih
3 evre pa pol. one pa se spet kregajo ker
tretja še kar ne popusti in zdaj prvi že v
žepe rine roza bankovec »me ne boš nič
častila, mam čist dobro penzijo« pa jo
kar vidim (čeprav je s hrbtom obrnjena
proti meni) kako je zgubala čelo a se gub
pravzaprav sploh ne vidi ker ima kožo tako
ali tako zaradi let že stisnjeno skupaj
verjetno se prepirajo vse do doma
in potem nastopi mir in svoboda in bel
labod pihne vame in naprej berem poezijo
in se skrito jezim zakaj še vedno nisem dobila
žličke in sem hkrati pomirjena in hvaležna
da sem
sama

Anja G.