Na dovoz temačne hiše
luna blazne sence riše
in plesniva je pristava,
v zraku zla meglica plava.

Vsa prosojna Silhueta,
s težkim plaščem v noč opleta,
ogledalo v roki bledi
sveti v lunini se sledi.

In le ena bolna želja
v Večno živi ni zaspala ...
Da bi se že končno mrtva
vgnezdila v odsev zrcala.

Da bi mračna strast po krvi
skoraj soncu se predala,
da bi v prah strohnela prvi,
ko ta luna bo zaspala.

Lidija Brezavšček - kočijaž