Čeprav več ne maram

slanih voda,

bi s tabo odšla

na konec sveta

v hiško na morje

gledat obzorje,

kjer ladja zvečer

v pristsn zapluje

valovi, valovi

in plima in zrak

so strmi bregovi

neskončen oblak,

ki se razprostira

kot sončni zahod,

začutiš vonj sivke

ko greš na sprehod

iz lovora grm

ob hiši stoji

se hudega vetra

prav nič ne boji

tako kot se tebe jaz

več ne bojim

pokončno pred tabo

še vedno stojim

iz rožastih vencev

na mizi je prt

se vsedeva zraven

in gledava rt

ob tihem pogovoru

oddaljenih ptic

zaslišim v srcu

zaljubljeni klic,

ki pravi, da ljubi te

kakor takrat,

ko šepnil na uho si mi

da me imaš rad.

Vanilija