Tema od teme.

(Znova prelagam odhod.)

Nič več sanjarjenja.

Tu je.

Resnično kot povožen pes.

(Smrdelo bo.)

Kdo me bo našel?
V kakšnem stanju bom?

(Morda sem vzel tableto premalo.)

Pograbim na recept napisano stekleničko,
zgoltam še za pest tablet.

Nočem ostati defekten, če se ne izide.
Še večja nadloga bi bil.
Moram storiti kot se zagre.

Pesti okoli vratu se stisneta.

Čutim kako grgljam poslednji požirek zraka.

Nobenih lepih pesmi.

Nobenih spominov.

Nič svetlih luči ali tunelov.

Samo spanec sili na oči.

(Le naj bo trden.)

Naj le zaudarja daleč na ulice.
Naj vsi vedo, da prihaja zadnja ura.

Dovolj je bilo igric in smeha.

(Napočil je čas.)

Že slišim cerkvene zvonove.
Že vidim naslovno stran časopisov.

Storil je samomor, pa tako mlad.

Opravljali bodo kot še nikoli poprej.

(Naj kar blebetajo.)

Nihče ne bo vedel zakaj.

Nobenega pisma.

Brez slovesa.

(Na sedmini naj plešejo.)

Naj se veselijo smrti nikogaršnjega sina,
slabega ljubimca in nezanesljivega prijatelja.

Prepozno je, prepozno …

(Prihaja, je že tu.)

Potegne me v pozabo, v začaran krog neštetih rojstev.

Oči se zaprejo in spim brez sanj.

(Ljubim te.)

neartist