Igram se z besedami.

Iz glave vlečem misli

v katerih se rojevajo

skriti občutki,

ki jih nihče ne bi vedel,

če ne bi bral,

če ne bi napisala

tisto kar je v meni,

kar tli

kot prvomajski

pogoreli ogenj,

ki še ni umrl,

ki še daje iskre.

Poljubljam srce,

ki mi ni priraščeno

a mi vseeno pripada,

vlečem proč

neznane sile

ki me naseljujejo

in mi vzamejo moč.

Trkam na vrata,

vem da so odprta,

a sem vljudna,

da me srce ne zasovraži.

Prebujam utripe.

Hočem občutek,

takšen ki pomirja,

ki ne draži,

ne vznemirja.

Vlečem nase

občutke

kakor debelo deko

na hladno kožo.

Da me ne zebe

IŽ-lev