po brezpotjih hodim,

časa časov in še prej,

posebej zdaj, ko je že zgodaj noč

in dan takoj je proč

ni me strah ljudi, zveri

samo razburkanih strasti,

ki se pnejo mi po tkiivih,

lačna želja v glavi tli,

pred očmi se vse iskrii,

noge ubirajo smeri,

ki so gotova pot

in zdrs v prepad

 v prsih veš skeli,

ko objamem zdaj drevo,

ker tebe ni in te ne bo,

pogrešam , da zarinem pest v zemljo ,

preklinjam svet in to nebo

ko postane prehudo

 v brezčasju tkem

te sladko,  kisle  sanje,

noge na brezpotjih

te za hip ujamejo v  korak

a jaz sem tu

in ti si daleč, daleč stran

lin