Boso preteklost imam za saboj.

Vedno je imela žulje in nobeni

čevlji ji niso bili prav. Ko sva se

pogovarjali, je večino časa molčala,

grizljala prst, strmela v moj nos.

Ne oči. Pa govorila, naj si populim

obrvi. Ker so goste in zato manj

privlačne kot pri večini strahopetcev.

Toda nikoli si nisem želela izgledati

privlačno, res ne. Dopolniti srž

neobstoja je tako kot voziti prazne

telige po ulicah New Yorka. V petek

zvečer. Potem ko so se že vsi, ki naj se

ne bi napili, napili, nato oslepeli,

zažvrgoleli kot mladi vrabci.  Nekateri

žvrgolijo v nedogled. Kak pa piše pesmi

in se boji, da bi bile preveč podobne

kakemu drugemu pesniku. Pesem je

lahko podobna le človeku, nikoli pesmi.

Vidiš, samota mi prija. Tako prija, da

lahko sama pijem in pišem in pijem

in pišem, in kadar ne pijem, pišem.

Vedno pišem. Moje misli so slikarsko

platno, po katerem ne rišem. Pišem.

Stoletnica