Samo naprej,
oh, samo naprej.

Da bi le bog dal,
da bo bolje kot je zdej.

Samo naprej,
oh, samo naprej.

Da bi le bog dal,
da bo bolje kot je zdej

*

In kaj nato,
ko končno bolje bo?

Se bo spremenilo to
proti čemur se borimo?

Kaj sploh je borba se ne zavedamo,
tičimo v svojih luknjah in razpredamo

»Pa kaj potem,
če človek je problem?

»Jaz nisem del ljudi,
pač se jebe men!«

Tako nekako se rešuje svet,
vsak samo za sebe hoče na koncu umret.

In potem šele 
na smrtni postelji,
se vprašuje vsak iskreno
če naj sploh še živi?

*

Takrat kadar izbire ni več
je vedno lepo biti general
in pridigati o zmotah in napakah
vsakega posameznika in njegovega življenja.

Kaj pa se godi pred tem?

Nismo sposobni uvideti kam vse skupaj pelje?
Ali pa morda nočemo uvideti kam vse skupaj pelje?

*

Ne vidimo dlje od lastnih nosóv,
vsak naj le živi po svoje
in druge strpat v pekél.

Kako naj kdo živi,
to odločamo mi,
glede na lastne potrebe
kakor nam vest veli.

»Pa kaj potem?
Saj govoriti smem.

Svoboda mi omogoča,
da razrešim vsak navidezni problem.«

*

In rešujemo probleme,
tudi tiste,
ki ne obstajajo in to samo zato,
da nas ne peče vest,
ker globoko v sebi vemo,
da nismo dobri ljudje.

Šele, ko se zgodi nekaj za kar smo bili predhodno slepi,
takrat se zamislimo nad svojim početjem in obstojem.

A le za kratek čas.

Hitro nas posrka v stare vzorce ter navade
in udrihamo po vsem kar nas moti;

čeprav nimamo nobene pravice, da bi nas karkoli motilo.

*

Pa kaj potem?
Si ponavljamo spet in spet.

Svet je pač kot je
in vsi moramo umret.

Pa kaj potem?
Si ponavljamo spet in spet.

Svet je pač kot je
in vsi moramo umret.

*

Način smrti pa ni pomemben, kajne?

neartist