zakaj
sedim v hotelu na žetone in pišem pesem
čakam njo neznanko
da jo dam dol zaprem zadrgo in odidem
žvižgajoč in z rokami okoli sveta
vlivam verze v telefon brez pameti
in razmišljam
ko mi pesem pusti do vdiha
zakaj za vraga nisem bil pesnik
na potovanjih z mojo drago
ko sva stoletja dolgo skupaj
hodila govorila računala bedela
se smejala slačila jedla verjela
ko sem ji pobiral kruh iz las
in ji dvakrat rekel lepa si
ko je prihajala proti meni
in je njeno oprsje korakalo pred njo
pričakujoče
zakaj nisem takrat napisal pesmi
o boginji ki je posvojila
telo moje drage
na časopis ki sem ga moral prebrati
z bradavicami v očeh
pesem o ženski
ki je porezala krila svojim pticam
da bi se plazila z mano
Vesna, konec mi je dober....sami smo izbrali <3
Vesna, neverjetna si; tako enostavna, a vendar izrazno in kritično globoka. Bravo!
Lep pozdrav
Dimitrij
Take smo, odvržemo svoja krila za ščepec ljubezni ali dotik gole kože. Ko se plazimo, mislimo, da bo spoštovana naša pasja podoba. Krila težko zrastejo nazaj, jebači (ups) gredo naprej. Kar ni ravno nujno, je pa pogosto :)
Ce bi bila take sorte pesem, ki jo moski poje zenski.
Lp, Pi
Hvala vsem za komentarje. Pesem gre naprej!
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 01. 12. 2014 ob 21:08
- Prebrano 1130 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 712.38