Sprehajala se je po dežju, odeta v svoj stari travnat plašč.

Tivoli njeno je zatočišče, njen drugi dom, njeno pribežališče.

Obupana sesedla se je na mokra tla,

v nebu iskala svoj zadnji  žarek upanja.

Vdihnila vase močno je s tobakom zvit cigaret

V svojih sanjavih mislih prepotovala ves je svet.

Zaveda se, da tu ni srečna, a kaj more,

bolečina njej je vedno zvesta.

Sprašuje svojo dušo, kje se skriva,

kje na poti se je izgubila,

Kdaj nehala je poslušati svoje sanje,  

se predala temi in pozabila nanje.

Omamljena od žalosti in vdanosti počasi v spanec se zgrudi,

zjutraj pa se ponovno, v en in isti dan prebudi.

greenmoon