Kaj loči poeta od … ?

Je to morda sposobnost tvorjenja lepih besed,
ki so prezahtevne za povprečen um,
da jih lahko razume?

Je to postala poanta poezije?

Vsakdo lahko piše simboliko.
Vsakdo lahko igra abstraktnega umetnika.
Vsakdo lahko zavija sonce v meglo.
Vsakdo je lahko poet.

S to razliko, da nekateri ne vidijo smisla
v razbijanju glave, medtem, ko drugi
temu pripisujejo velik pomen.

»Tole bi rad povedal …
… a kako naj obrnem besede,
da bo lepo izzvenelo?«

Res, prava umetnost je to, ja.

Kompleksnost v preprostosti je zares težko izbrskati
brez, da bi dotični poet izpadel ohol.

Pišemo, ker …
… želimo nekaj pokazati.

Mlado srce ne razume pomena čiste, brezpogojne, ljubezni … ?
Stara duša se ne ujema z nemirnimi, brcajočimi in vriskajočimi … ?

Lucija je … kdo … in kaj … in kaj predstavlja … in komu …?

Same napačne interpretacije, ki ne bi smele biti dovoljene.

A celo najbolj preproste besede lahko naletijo na nerazumevanje.

Kljub temu, da pišem iskreno in brez olepševanja, še zmeraj zavijam v meglo, celo jaz.

Čutim dolžnost do človeške rase.

In zato lažem.

Lažem kolikor sem dolg in širok.

Poezija naj bi bila v prvi vrsti čustvena izpoved.
Pa je že davno izgubila to vlogo.
Poezija danes je napihovanje lastnega ega,
v veliki večini.

Se že veselim jutrišnjega dne
in
novih objav.

Le pišite.

hudič bo bral

neartist