ganljivo lepa pesem, toliko pozornosti do ženske vloge v družini je v njej.

lovrenka

Lovrenka, hvala!

Lep dan, Jošt Š.

pesem, ki že sama od sebe prinaša luč ...

odlična :)

lp, MSenca

MSenca, hvala! Pesem je le drobna lučka na moji sliki profila :)

Lp, Jošt Š.

Zelo nabita pesem, mislim, da bi sporočilo še bolj izstopilo, postalo jasnejše, če bi jo še malo sčistil: odstranil nekatere odvečne pridevnike in na nekaterih mestih spremenil nenaraven vrstni red besed (npr. v urah peščenih).

Lp, Ana

Verjamem, da ni mogoče opaziti, vendar sem ob tej pesmi ... ah, pustimo to ...

Ampak morda pa je prav zato prav, da v tej pesmi izluščim ("prave") verze iz sebe in ne le (za)sadim besede v sebe ... (če je to sploh mogoče?! :)

Torej, krvaveče rdeče :( naj bi bilo izrezano, zeleno pa novi poganjki:).

Ana, kaj misliš? Ali pa naj si za pesem vzamem še nekaj časa in ... ?

Lp, Jošt Š.

trije prazni stoli

so pripeti na obod mize
brez žeje hrepenenja
si deliva prostor
lebdiva na križišču
breztežnosti doma
nepremične sence
me ne oklepajo s pretnjo
sledi me čakajo

iz roba zdrsiš počasi
v vrtinec
preko nepospravljene prazne mize

sežeš k meni
s koščkom ujetosti iz jutri
sežeš k meni
z bregov včerajšnjega dne
utrgaš plaz
z neplačanimi položnicami
zdrviš v računanje
med krožnike in sklede polagaš račune
odpiraš manjkajoče omare
in vanje zapiraš upa strah
v zaprt hladilnik in hladno klet
pišeš sezname
na stene med nama
polagaš dlani
z utrujenostjo prekriješ tla
in jemlješ obzorju čar čakanja
sprehajaš se skozi besede
v katerih se iz preteklosti igrajo otroci
in jih skladiščiš v samotnih sobah
zaman čakaš še zadnji pramen svetlobe pod vrati
v prihod noči pada mimo naju prah v urah peščenih   

v peščenih urah

se skozi naju v temo

osipljejo ostanki strasti                
v negotovost vse neodgovorjene

skrbno mesiš v sanje nedoživetega 

ti pa še skrbno mesiš

v negotovost  

sanje nedoživetega

in nove sledi besed vdano prelivaš v meni

zajezeno valovanje tišine
prehaja počasi v ritem
nad čakanje odmeva

v trenutku vstaneš
odvržeš oklep izrečenega
otožnost ti pepeli obraz
 
molče kuhaš kavo
kot dar jo postaviš predse in jo hladiš z mlekom
piješ jo v moji samoti
ob srkanju plavaš med prečrtane in znižane cene
izbiraš poti na rdečih in rumenih listih
v njih pečeš pecivo
prižgeš svečo
pereš
in se oblačiš
nekaj čudežnih tabletk in nekaj čajev sanja v tebi ne-tebe

zapustim te
v prazni sobi me oklepajo porazi
odidem skozi oddaljena okna
slišim
odložila si še skodelico v pomivalni stroj

s hrupom sesalnika se vračaš v svoj dom
ostajam
za zaprtimi vrati

to kar imam
hranim nedotaknjeno
le poredko se oklenem
kar že v tebi sameva

čakam te
prinašalka luči

Škoda, da se ni odvrtelo do konca.. "pomladno čiščenje". Pesem je namreč res pesem, z globinami..

:) Brem Jošta.. pesnika.

lp

Lidija

Mislila sem na nekaj takega:

trije prazni stoli
so pripeti na obod mize
brez hrepenenja
si deliva prostor
lebdiva na križišču v
breztežnosti doma
sence
me ne oklepajo s pretnjo
sledi me čakajo me sledi

i počasi z roba zdrsiš počasi
v vrtinec
preko nepospravljene mize

sežeš k meni
s koščkom jutrišnje ujetosti iz jutri
z bregov včerajšnjega dne
utrgaš plaz
z neplačanimi položnicami
zdrviš v računanje
med krožnike polagaš račune  številke
odpiraš manjkajoče omare
in vanje zapiraš strah brezupa
v zaprt hladilnik in hladno klet
pišeš sezname
na stene med nama
polagaš dlani
z utrujenostjo prekriješ tla
in jemlješ čar čakanjau
sprehajaš se skozi besede
v katerih se iz preteklosti igrajo otroci iz preteklosti
in jih skladiščiš v samotnih sobah
zaman čakaš zadnji pramen svetlobe pod vrati
v peščenih urah

se v temo

skozi naju

osipljejo ostanki strasti

ti pa še skrbno mesiš

v negotovost
sanje nedoživetega

in nove sledi besed vdano prelivaš v meni

zajezenao valovanje tišinea
počasi prehaja počasi v ritem
nad čakanje odmeva

v trenutku vstaneš
odvržeš oklep izrečenegao
otožnost ti pepeli obraz
 
molče kuhaš kavo
kot dar jo postaviš predse in jo hladiš z mlekom
piješ jo v moji samoti
ob srkanju plavaš med znižane cene
izbiraš poti na rumenih listih
v njih pečeš pecivo
prižgeš svečo
pereš
in se oblačiš
nekaj čudežnih tabletk in nekaj čajev sanja v tebi ne-tebe

zapustim te
v prazni sobi me oklepajo porazi
odidem skozi oddaljena okna
slišim
odložila si še skodelico v pomivalni stroj

s hrupom sesalnika se vračaš v svoj dom
ostajam
za zaprtimi vrati

to kar imam
hranim nedotaknjeno
le poredko se oklenem
tistega kar že v tebi sameva

čakam te
prinašalka luči

Ana, to prijetno presenečenje je kot darilo ...! :)

Hvala za predloge. Iz časovne razdalje se je morda nekaterim verzom lažje odpovedati, zato sem sledil nasvetom ... :)

Lp, Jošt Š.

Li, kaj pa ti misliš? Kakšen predlog, nasvet ali komentar? :)

In hvala za vrnitev te pesmi! :)

Lp, Jošt Š.

:) da je pesem res lepa.. in kolikor vidim, ni več stare verzije.. da je že prečiščena po predlogih urednice. :)

lp  li

Tankočutna pesem o izginjanju dvojine, v kateri se nahaja sedaj, prej in jutri, kjer se hrepenenje vzdržuje s spominjanjem, duhovne vrzeli z opravki in obveznostmi, samota z (navideznim) odhajanjem ... pesem, ki hrepeni po luči, bližini. Čestitke,

Ana

Jošt čestitke :)

Ana, hvala za nasvete in pomoč, podčrtanko in prelep komentar!

Jošt Š.

Li, hvala.

In še enkrat hvala, ker si nedokončano pesem prebudila!

Lp, Jošt. Š.