govori mi ...
danes kriči name:
zakaj si me zapustila
kako si lahko opustila vero
vame
vame
kako da ne vidiš več poti
pred teboj je
pred teboj je
le korak manjka da ga položiš name
ne moreš mimo ne moreš nazaj ne moreš naprej
ne levo ne desno
ne navzgor ne navzdol
šepeče:
tu sem kot ti pripeta
v piko obstoja
sproži vesolje da se spet zavrti
v glas
violine
obljublja:
med prste golih podplatov
bom zasadila marjetke
in pisala po belih lističih
usodo
usodo
ki ji ne moreš ubežati
jaz pa molčim
in resnice mi gomazijo v spominu
nešteto mravelj se sprehaja v njem
gradijo in rušijo
rušijo in gradijo
z rokami ki mi visijo do tal le opazujem
kako mineva čas
ki sem ga še včeraj polagala v oblake
in poslušam krike šepete obljube
mogoče je čas... da prekinem tišino
in se z naslednjim obratom
dokončno obesim
dokončno obesim
a me je strah
tako prekleto me je strah
klicaja za piko
in tiho tiho priznam:
mene je strah
tvoj je
naslednji plesni obrat
korak
ki ga ne zmorem
Zanimivo eksistencialno preizpraševanje v obliki dialoga ali celo nagovora, v katerem je LS pasiven, prepušča se "njej", ki ga nagovarja, pa kdor/kar koli to že je. Pesem ima posebno ritmično dinamiko, ki se stopnjuje, na koncu pa umiri kot "upehana" v skladu s sporočilom.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 27. 11. 2014 ob 09:18
- Prebrano 1075 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 576.75