Te je strah
Ko tečeš po ozkih poteh
Svojega gozda
Te je strah
Ker te nihče ne poboža
Pozabljena hči
Te je strah
Ko razpreš roke
In nisi ptica
V le nekaj verzih izpisan motiv, na videz vzet iz narave (sicer pa - je človeška duša/um/id/ego kaj drugega kot narava?), ki pa je le podlaga za globlje sporočilo. Ker ima vsak od nas svoj gozd in vsak od nas mora ali bi moral kdaj tvegati, poskusiti leteti, čeprav nismo ptice. Ton pesmi je sicer tak, da utegne namigniti na padec, a ne nujno. Bralec bo dodal svoje.
Poslano:
27. 11. 2014 ob 17:44
Spremenjeno:
27. 11. 2014 ob 19:47
Poslano:
28. 11. 2014 ob 08:08
Spremenjeno:
28. 11. 2014 ob 08:25
Hvala za komentarje in podčrtanko. Pesem je odraz mojega trenutnega stanja oziroma počutja. In ne glede na to, da je pesem žalostna, sem vesela, da spet pišem. Ko pišem, letim:).
Lep pozdrav,
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: širin.gol
- 26. 11. 2014 ob 14:49
- Prebrano 928 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 611.94
- Število ocen: 17