OSAMA
samota kakor megla
vdira v vene
in prazne
sobane duše
duši vsako misel
in jo meče
v temno brezno
svojega drobovja
odsotnost dogodkov
v sanje zaziba
želatinasti čas
na skodrani jasi
dolgočasja
kosci zraka
z navideznimi kosami
kosijo
od takrat
ko so orlu smeha
usahnile peruti
z alabastrom tišine
zalita ušesa
lahko slišijo
le zamolkle odmeve
korakov
pod listjem
sivega asfalta
besede na pragu
čakajo
da se odprejo vrata
da pretrgajo to
jeguljasto tišino
to tišino
ki vztrajno prihaja
sama sebi
naproti
-----------------
USAMLJENOST
samoća kao magla
prodire u vene
i prazne prostore
duše
svaku misao davi
i baca
u taman ponor
svoje utrobe
odsustvo dogadjaja
uspavljuje
želatinasto vrijeme
a kosci zraka
na čupavom proplanku
dosade
nevidljivim kosama mašu
otkako je orao smijeha
sklopio krila
gipsom tišine zalivene uši
osluškuju
samo promukle odjeke
koraka
pod lišćem sivoga asfalta
riječi na pragu
čekaju
da se otvore vrata
da rasparaju ljigavu
tišinu
koja ustrajno dolazi
sama sebi
ususret
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
- 08. 01. 2009 ob 21:43
- Prebrano 2087 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 359
- Število ocen: 12
