VARUH BELE PENE
1.
v sanjah me obiskuje bela žena, cvetoča
jablana z gorečimi kamni namesto oči. v
rokah ima rdečo pilo, s katero nadleguje
grenke kremplje cest, slino tihih oblakov,
neučinkovitost obstoječega sveta: nežno.
na postelji se zjutraj poznajo sledovi ptic.
2.
vsak, ki nase nekaj da, si najprej nabavi
žezlo, ogledalo in terarij za svoje ličinke.
vsak mizar po svoje rezbari nebo, vsak
mrlič diši drugače. vsi smo le bosi otroci
pelina, vreščeči angeli, blazne dvoživke:
čas nam lušči kraste z naših ptičjih nog.
3.
po obalah razuma jezdim na penah sna,
na vrancu brez lobanje: mehkužec brez
radarja, varuh učinkovitega nesmisla. v
svoje bedne zapiske sem zakodiral oris
vesoljske entropije, intelektualno nemoč
pesnikovanja: v sluz srca se plazi zima.
Še ena eksistencialno-psihedelična z odličnimi metaforami. In kaj, kdo smo, ko sluz pomrzne? "Po obalah razuma jezdim na penah sna" - morda se odgovor najde tu. Smo kaj več kot - sanje?
ha! kaj ostane popotniku iz sveta senc, ko ugasne luč?
sen znotraj sna?
Inception. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 25. 11. 2014 ob 07:28
- Prebrano 762 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 352.9
- Število ocen: 10