Ne vem kje naj začnem,

zato bo pesem ostala

 brez začetka.

Pa saj vsi začetki

so že začeti.

Že zdavnaj

sem skočila

v zrak, ko je pištola

poknala nekje

med višavami.

Pot zna biti

včasih tako sama,

hribovja taka ostra

da se na vsakem

kamnu zlomim

in obtolčem.

Morda občutek

da me tepe,

ker ne znam

reči NE.

Kot da sama nisem

sebi zavetnik,

kot da se bo svet

obrnil narobe,

če bom enkrat JAZ.

Capljam z besedami

enako kot z utrujenim korakom.

Lezem v novo jutro

ne čutim več bolečine.

In tudi konca ni.

Na sredini

se mi para  koža.

IN POTEM UDARIM

da se mizi naredi grča

in stisnem zobe.

IŽ-lev