Počutim se kot drevo,
ki raste sredi travnika samosvoje,
veje vzpenja visoko v nebo,
in premaguje boje.

Nič ga ne zlomi,
in nič ga ne boli,
v isto smer kakor piha veter, se skloni,
in to ga okrepi.

V svojo košato krošnjo sprejme vsako ptico,
čeprav je črna ali bela,
nobeni, ki jo ima rad, noče storiti krivico,
čeprav ona o njem slabo je pela.

Čeprav je le drevo,
ki s koreninami v zemljo je zarito,
oba imava duši in telo,
le, da v drugačnih oblikah v naju to je skrito.

barbara