Groblje
Je sedla med nagrobnike,
prižgala svečo med očmi,
da bi lažje videla
imena in fotografije
oblizane z mahom in plesnijo.
Družila se bo z razgledom sonca,
ki se spušča počasi,
kot rakev na vrvi pogrebcev.
Ne bo se izogibala rokovanju z duhovi,
segla bo v mrzlo tišino
in si pustila živeti.
Pesem, ki že s svojim starinskim naslovom pričenja pesem, za katero se sluti brezčasnost, stalnost, zaživljenjska zgodba umrlih, duhov - hkrati pa tako sveža in posebna, samo njena. Kot duh se zaleze v bralca. Všeč mi je primerjanje zatona sonca in spuščanja rakve ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 23. 11. 2014 ob 18:50
- Prebrano 810 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 538.99
- Število ocen: 15