Če ne boš
bom odšel
si bom belo nevesto
dobil,
če ti ne boš moja.
Ne bom več ti pisal pesmi
ne serenad
pisal ti jih bo veter
ko bo odkril
sive lase
in zajadral
v žalostne misli
ki bodo same
brez domišljije
raztegovale minil čas
plezale po prašnih omarah
in iskale sledi,
ki jih več ne bo.
Ali smeh in dotik
ali osamljena misel
ki več ne bo mislila
ker bo ostala sama.
Zašlo bo jutro
v temo
in sonce bo zakrito
sijalo
ko bo tebi toplo
in boš našel
svojo zvezdo.
Zebe me.
Za petico.
Za slast
vsakemu novemu dnevu.
Popuščam pesti
in oči postajajo
vlažna pokrivala
deževnega dne.
Ko bo nebo črno.
In nekega (spet)
osamljenega dne
pritisnem na črno tipko
in vidim kako tvoja pesem skače
vsa radostna in vesela
dela prevale in preskoke
zgodbo z novim srcem.
In mene,
mene več ni.
Ultimat? Tako to vidiš? Kaj pa vsa moledovanja in tvoja tišina? Kdo koga čaka? No povej.
Povedal si kar imam in veliko je.
hope
Hope, zares lepa pesem, le zadnje tri vrstice me zmedejo.
Lp, Pi
Pozdravljena Pi,
grem prebrat še enkrat, prav.
hope
Sem dokončala kot sem misla.
Je tako boljše.
Lp, hope
urednik
Poslano:
23. 11. 2014 ob 10:02
Spremenjeno:
23. 11. 2014 ob 10:03
teh cvetočih češenj
na našem svetu,
kako svobodni in mirni
bi lahko bili spomladi.
(Ariwara Narihira, 825 - 880)
Jošt Š.
Tole je pa res lepo.
hope
Odgovor za Igorja
Vidim dva srca ki utripata. Hvala.
Hope
Prebrala sem tvoj nov zaključek.
Morda si preveč upam, ko bom tu razpredala svoje misli, a mislim, Hope, da ne verjameš dovolj. Želim, da se bi videla v jutrišnjem dnevu. Svetlem, lepem, srečnem. Vendar ti sama najbolje veš. Ti sama pišeš svojo pesem.
<3
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!