Od tvojega slovesa dalje

so se besede skrile za vogal.

Vlečem jih za roke,

(na svojih grizem nohte,in zraven še svinčnik)

kot žvečilka se raztezajo,

nazadnje pa plosknejo

nazaj za obzidje

največje hiše v mestu.

Sivkasto modri kumulusi

se nastavljajo

na pepelnatem  platnu,

rima pa se igra slepe miši

kakor oranžna pomaranča,

ki ob petih zjutraj

še spi za obzorjem.

Drevje ponekod vztraja 

v rjasto rdeči.

Rumeni kostimi ginka

večji del že ležijo na tleh,

večkrat prehojeni

in že malo nagniti od dežja.

Golo vejevje

je kot Eva

brez figovega lista.

petja