Oblazinila te je neka ovekovečena povest,
jaz pa sem te že hotela izvleči
iz premraženega paberkovanja.

Pogledal si vame in hkrati mimo vsega;
nisem mogla ujeti zarečenega soneta,
ki ga je vate zagladila pregnetena resnica.

Sva pisala in pisala (to je bilo že prej, mnogo prej),
šla sem celo v zastrti vrt po slane rime,
ampak porabljene pesmi ti včeraj nisem mogla dati.

Praskala sem, sloj za slojem, te tvoje zasmoljene plasti, mimo svoje sebe.
Sploh nisem čutila, kdaj se je moj utopljeni upogib
oklenil tvojega in ga ukleščil med stegna.

Nova pesem je bila. Seveda.

Lidija Brezavšček - kočijaž