Po klancu sanj
mi klecajo kolena,
znoj megli oči.

*

Bičajo me veje
ob robu poti.
Bolijo njih sledi.

*

Rožni venec je odpadel,
le še trnje bode
sive trave las.

*

Butaro križev
prelagam na plečih,
Spodnaša me.

*

Padem, da vstanem,
in pot nadaljujem
v zagartrane sanje.

*

Zakrižana okna
se mi režijo.
Gluha sem, vidim pa sonce.

Ida Semenič- adisa