deliva si hojo po vrvi
poosebljava beg
oljke in duhovi požrešnih ljubezni
se kotalijo pod stopali
kleče se premikam naprej
razbiti glasovi padajo name
zevajoča usta z enim vprašanjem
pripovedujejo zgodbo o moji krivdi
privezala sva se ob brezo
in jelko in vrbo žalujko
cepetava v prazno
z nožicami nad prepadom
mezinec se dotika mezinca
sanjava da sva ribi
mrzli in tihi in
prilagojeni
nekoč rečem
danes ne morem
danes se levim
Zelo všeč mi je ta pesem o nevarni in nemogoči hoji v dvoje. Spremenila bi le naslov, ki odvzame zaključku težo (in presenetljivost) ter "tisočere glasove" - najdi kak boljši pridevnik kot tisočer, ki je prezasičen in zato precej prazen.
Lp, Ana
Pozdravljena, Ana. Hvala za komentar. Naslov sem odstranila in namesto njega vzela prvo vrstico pesmi. Nekako ji ne morem nič dodati. Tisočere sem pa razbira na kosce. Je bolje?
Lp, Polona.
Moč te pesmi je zdaj (po moje) odlično razporejena - narašča do levitve. Tudi pisanje pesmi spominja na hojo po vrvi ... Čestitke,
Ana
Ana, hvala.
Lp, Polona.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 28. 10. 2014 ob 10:22
- Prebrano 929 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 502.2
- Število ocen: 13