Čuteča, lirična pesem, ki hkrati secira samoto na svojstven način, da tudi zaboli. Čestitke,

Ana

Najprej hvala za podčrtanko.

Mogoče pa bi bila pesem lahko še boljša. S popravki sem skušala izraziti samoto in bolečino ob njej, ne da bi zapisala ti dve besedi.

Pesem naj bi bila zdaj taka:

Ostrina

Topel sem in nežen.

Brez udov se zleknem.

Praznina rojeva

z mnogimi rokami.

Na členkih ost hrepenenja,

ki se zadira v goloto.

Želo potrebe po dopolnitvi.

Po tipalkah,

ki se vraščajo

in bohotijo rastje.

Po izmenjavi teles sredi prekopanih poti.

Po izmenjavi poti sredi prekopanih teles.

Srce odenem v pliš.

Hvala za ponovno branje in lp,

Vesna.

Pozdravljena, Deborah, naj nalepim še prvotno verzijo:

Ostrina samote

Topel sem in nežen.
In sam.
Samost rojeva bolečino
z mnogimi rokami.
Na členkih ost hrepenenja,
ki se zadira v goloto.
Želo potrebe po dopolnitvi.
Po tipalkah,
ki se vraščajo
in bohotijo rastje.
Po izmenjavi teles sredi prekopanih poti.

Po izmenjavi poti sredi prekopanih teles.

Srce sem odel v pliš.

Meni je ta (prvotna) verzija boljša, le naslov se mi zdi bolje spremeniti kot predlagaš ter tudi zadnji verz (sedanjik namesto preteklika). Pesem se mi zdi, da lepše teče, nekako bolj organsko deluje. Morda bo pomagalo glasno branje obeh variant?

Lp, Ana

Po razmisleku sem prišla do odločitve, naj bo tokrat pesem "bolj organska". :-)

Ana, prosim te torej za spremembo naslova v Ostrino in sedanjik v zadnjem verzu.

Hvala in lp,

Vesna.

Vesna, urejeno ;))

Samost rojeva bolečino z mnogimi rokami ... dobra. Čestitke!

Lp