Že nekaj mesecev je preteklo, kar sem omenjeno knjigo prebrala, mislim, da je bilo junija. Je zanimivo branje, ki ga priporočam, gre za več novel (kratkih zgodb), nekatere med njimi zarežejo v globine, o njih sem razmišljala še dolgo. Če sem iskrena še vedno se spomnim na drobce v tej knjigi opisanih dogodkov, usod. Seveda, to ni prvo Lokarjevo, ki sem ga vzela v roke. Kjer je bil gospod doktor skoraj moj sosed, rodil se je 9. 5. 1892 v Ajdovščini, mi je prišlo v roke, kar nekaj njegovih del.
V tednu, ki se izteka, sem v okviru veselega dneva kulture, pokukala v spominsko sobo, ki so jo pred kratkim v počastitev 120 letnice pisateljevega rojstva, uredili v njegovi hiši. Gospa Ivana Slamič nas je popeljala skozi Lokarjeva otroška leta, povedala to in ono o njegovi družini, govorila o mami Marji, ki je v dečku vzbudila ljubezen do knjig. Očetu Antonu strojarju in trgovcu z usnjem, ki je bil nekaj časa tudi ajdovski župan. Danilo je bil njun prvi otrok. Po končni osnovni šoli v Ajdovščini so ga vpisali na goriško realko. Po maturi je odšel na Dunaj, najprej se na romanistiko, od tam je kmalu presedlal na medicino, ter leta 1917 diplomiral.
Ob koncu 1. svetovne vojne je bil vojaški zdravnik v Furlaniji. Specializacijo je opravljal v Zagrebu, delal je tudi v tržaški porodnišnici, tam se mu je pridružila bodoča žena Jelka Špacapan. Skupaj sta se vrnila v Ajdovščino. Ordinacijo je imel v lastni hiši. V tem času je v literarnih revijah objavljal novele. Veliko časa je bil pod policijskim nadzorom. Za krajši čas je bil konfiniran v Medeji v Furlaniji, po kapitulaciji Italije sta se z ženo pridružila partizanom. Tam se je kot partizanski zdravnik srečal z Almo Karlin, ki ga omenja v: Moji izgubljeni topoli.
Po upokojitvi se je posvetil pisateljevanju. Njegova prva knjiga Podoba dečka je izšla 1956. Sama se tega dela spomnim, čeprav sem ga v šolski knjižnici iztaknila v času, ko sem obiskovala sedmi ali osmi razred. Težko branje za otroka, a zanimivo obenem. Leta 1958 je izšla zbirka novel Sodni dan, za katero je prejel Prešernovo nagrado.
Danilo Lokar je pisal predvsem o ljudeh iz Vipavske doline. Njegove novele so prevedene v številne jezike. Bil je ljubitelj gledališča in avtor nekaj dramskih tekstov.
Živel je skromno in zdravo, dolgo v starost je ostal vitalen. Petinosemdesetleten se povzpel na Triglav. Rad je potoval po svetu. Morda se še kdo spomni dokumentarnega filma Burja pred tišino; portret pisatelja dr. Danila Lokarja, v katerem je v pozni starosti devetdeset let obujal spomine. Sama se ga in spomnim se, da sem ob gledanju jokala.
Umrl je leta 1989 v Ljubljani, počiva na domačem pokopališču.