Izjemen bosanski pesnik Admiral Mahić (lani je pri nas izšla njegova pesniška zbirka Vozni red ljubezni v  prevodu Željka Perovića pri Založbi Pivec) je z Mariborskimi znanci organiziral pravo malo pesniško kantavtorsko turnejo po Hercegovini in Sarajevu. Živeli smo v čudovitem srednjeveškem Počitelju, kjer smo se prvi večer spoznali med seboj in z gostitelji. Na turneji so nastopili kantavtorji Peter Andrej, Marko Grobler in Andrej Tomšič, plesalka Edita Čerče ter pesniška ekipa: Breda Slavinec, Nataša Švikart Žumer, Sabina Hvastja, Mojca Aleševec, Željko Perović, Marjan Pungartnik, Gregor Grešak in jaz. V Počitelju smo brali tudi pesmi Senade Smajić in Jura Drljepana - pogrešali smo ju, ker nista mogla z nami in za vsak večer - Breza, Jur, hvala za vajine prevode! - brez vaju ne bi mogla na to pesniško potovanje. Drugi večer smo nastopili v Ljubuškem, tretji v Mostarju (o tem je pisal tudi časopis Oslobođenje), četrti dan je ena ekipa odšla v Stolac (in si ogledala hišo Maka Dizdara), druga v Ploče in zadnji večer smo se družili z BIH književniki v Sarajevu. Podnevi smo videli čudovite reči, kot Kravice, Hutovo Blato, stečke ... srečali zanimive ljudi in se imeli super.

Nekaj zapiskov iz moje popotniške pesniške beležnice:

1. dan

Na slovensko hrvaški meji naju cariniki vprašajo:

- Šta to vozite?

- Knjige.

- Kakve knjige?

- Poezije.

- A  poezije, jel da? Otvorite. ... A ko to piše?

- Gospođa, kaže muž.

A ja se pitam: Ko to čita?

2. dan

V Počitelju pet oken najvišjega stolpa gleda navzdol, proti džamiji. Glas v arabščini kliče k molitvi, slišim ga ob mraku in svitu. Vroče je tudi v senci. Vedno me presune, kako so ruševine podobne renoviranju. Goli zidovi in ostrešja. Na dvoriščku zelenje, ki odganja med zdrobljenim ometom in keramiko, med trohnečimi kosi lesa in cunjastim kartonom, med suhimi pleveli z navzgor obrnjenimi koreninami ...

Včeraj sem v Pločah videla napis nad izložbo (in ta smisel za humor me res zabava): "Posmrtna pomoč Mrtav - hladan."

3. dan

Srce sveta je zeleno.

Iz njega izraščajo

listi lokvanja,

ki se upogibajo v vetru.

Okrog sredice utripa voda,

ki nas ziba in potresa,

da bi splavali na površje

iz svojih globin.

4. dan

Babilonski stolp. Klic k molitvi iz zvočnikov džamije. Pop iz zvočnikov kafiča. Naše besede, skoraj nemočne iz zvočnikov, postavljenih na šahovnico, skoraj v kleti Stolca. Mak Dizdar nas je z zemlje pospremil do zvezd. Utri svojo pot, poje Marko. In mi beremo čez ves hrup. Slišijo nas. Srce smo oddali besedam.

5. dan

Neretvanske vedrine - vedra vročine in modrine. Takojšnji prestop, odklop. Potapljanje v besede in glasbe in nasmeh nad vrtljivim trebuhom. Zvezde in noč. Blažena noč in govorice juga. Čez dan temperament sonca, ki scvre ego, da se staplja z drugimi in smo skupina, mozaik, konglomerat. Razsuti zaobljeni kamni ob Neretvi. Ki govorimo, če voda zaplava med besede. Kamni nas spremljajo pod vsakim korakom, vzpenjajo se nad nami kot sivi kraški angeli. Neporasla pobočja, goličave, speskano pritlikavo rastje. Dihamo vročino in jo srkamo, da nas preplavi. Toplina. Trinajst govoric "udruženih država poezije".

Beležnica je še in še polna, a naj bo besed dovolj. Zdaj počakajmo še na slikovno plat vtisov ;-)) In morda še kdo kaj pristavi?

Lp, Ana