Sonet #5

Kar malo zdaj sem tu postal, star pobec,

ob klopci, neprespan, umetnik dramski

- povem resnično: nisem sam, zgolj samski -

ujet v trenutku, vdilj videč vsak drobec:

 

žerjavica se vzhodno še ni vzpela

nad spečo cerkev, blok, igrišče, avte;

krilatci kljunaste žgolijo flavte,

koraka nekaj budnih k nuji dela;

 

(kot često) veter v pesem se prikanta,

nesoč klobuke drevja prek senčine

- znenada pomnim njo, ki nima fanta:

 

razkodran slap z ramen, bohot ednine -

golob pa sklonjen k travi nekaj zoba.

In grem naprej, ko dviga se svetloba.

Žiga Lovšin - Lothlorien

Komentiranje je zaprto!

Žiga Lovšin - Lothlorien
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien

Pesmi

  • 01. 02. 2012 ob 11:36
  • Prebrano 1165 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 204.64
  • Število ocen: 6

Zastavica