Kar malo zdaj sem tu postal, star pobec,
ob klopci, neprespan, umetnik dramski
- povem resnično: nisem sam, zgolj samski -
ujet v trenutku, vdilj videč vsak drobec:
žerjavica se vzhodno še ni vzpela
nad spečo cerkev, blok, igrišče, avte;
krilatci kljunaste žgolijo flavte,
koraka nekaj budnih k nuji dela;
(kot često) veter v pesem se prikanta,
nesoč klobuke drevja prek senčine
- znenada pomnim njo, ki nima fanta:
razkodran slap z ramen, bohot ednine -
golob pa sklonjen k travi nekaj zoba.
In grem naprej, ko dviga se svetloba.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!