HVALA  TI, BEATRIČE


Slušam te u vjetru
znaš, moj pogled je kao u cvrčka
posijanoga na vrh šparoge
i ne doseže polja Panonske nizije
niti sam prešao
preko mosta na Drini
(i sasvim je nevažno
na kojoj sam strani)
stružem krilima
još uvijek lahkim nesagorenim
(kako bih samo lahko poletio
prema poljima Panonske nizije)
poskakujem između granica
znajući gdje idem
da bih vidio
kako si konačno
došla

preveo na bosanski (možda malo preslobodno kod nekih riječi) i očekuje pomoć i ispravke pravih prevoditelja Mensur Ćatić

gnu, iskrene čestitke za pesem jeseni po uredniškem izboru!

lp, ajda

Gnu, tudi od mene čestitke za pesem jeseni!

Lp, okto

Ua :)

Zelo sem presenečen in srečen s to častjo :) 

Gnu, iskrene čestitke tudi od mene:)

Lp, Lea

sicer malo pozno, odlična pesem in tudi jaz ti čestitam k pesmi jeseni (upam le, da nisem prepozen).

Lp,    albin

Hvala vsem :)

Še utemeljitev uredništva ob izboru pesmi jeseni 2011:

Pesem s poetološko tematiko, ki se paradoksalno imenuje Monolog, čeprav je pesem (vsaj prebrana pesem) lahko le dialog, spregovori o nerazumevanju ustvarjalca lastne (in drugih) stvaritev. Govori le še navznoter (tu se nam zdi uporaba oklepaja zelo smiselna). Pesniški subjekt, ki (se) sprašuje in terja odgovor, terja nemogoče, saj “O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati” (Wittgenstein, Traktat, 1921). Besede, s katerimi bi poimenovali karkoli natančno, poimensko, se izmuznejo, poimenovanja so lahko le še opisna (barva, ki je ni v paleti / jaz v tretji osebi), dokler se na razčrepinijo, obremenjene z vsemi zdajšnjimi in zgodovinskimi pomeni in (napačnimi) interpretacijami (z lobanje praskam odmeve). Zazdijo se primerne le še za notranjo rabo, za mišljenje in ne več za govor, pisavo. V Monologu avtor skuša v oklepajskem delu pesmi zajeti notranji govor, ki se zdi, da kroži po notranjosti lobanje, ne da bi se je želel osvoboditi. Pesem zagledamo kot nekakšno obstoječo frekvenco, ki bi bila (lahko) posrednik pri komuniciranju. Naenkrat se pesem zazdi (zaradi uporabe referenčnega imena – predvidevamo, da gre za t. i. Wittgensteinov miselni poskus) kot nekakšna palica (leskova), ki pri vrtenju v cevi na enem koncu opisuje krog, na drugem pa se menda giblje po srčnici. In ko izidemo iz oklepajske cevi, “notranje pesmi”, se postavlja vprašanje, ali je tisti drugi, ki tudi ne razume, res pesem ali morda bralec, ki pa je hkrati avtor sam. Pesem se zdi na prvi pogled enostavna, a z domiselno uporabo Wittgensteina (oče “filozofije navadnega jezika”) pridobi dodatno razsežnost. In v tem kontekstu jo je treba znova prebrati in premisliti.

Lep pesniški pozdrav,

Ana