prepozno

prišla sem prepozno. veje so se uklonile 
hudournikom, neurja so strla trne okončin. 
majava brada skriva izpite strasti, jezik
je veslo za obešanje besed.

 

prepozna sem za trepljaje z dlanjo,
ki soncu seka senčno pot. za jalova
naročja, ki ždijo v prsti. za bridek smeh
kovine v zrcalu poveljnika.

 

koliko luninih srži je še v tebi, katera smrt
bo tvoja zadnja. s koliko rokami boš
zajemal in zajemal, dokler ne boš suh
votlo šumel v svoji reki.

 

prišla sem prepozno. a vendar se v dihu 
dvigujejo meglice in ko zaspim, slišim
tek krokodilov skozi tvoje srce.

Vesna Šare

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
14. 09. 2018 ob 18:27


Hoj. Super, le nekje se mi zatakne, če mi lahko pomagaš ali, če je potrebno, popraviš:


prepozna sem za trepljaje z dlanjo,

ki soncu seka senčno pot. za jalova


Lahko si predstavljam, da dlan seka/prekine sončevo pot. Lahko, bolj poetično, nadaljuje sončevo pot, s senco. Lahko je presečišče med sončno in senčno potjo. 

Nisem prepričan, kako naj si predstavljam, da dlan soncu seka senčno pot?


Vse dobro,

Luka


Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
14. 09. 2018 ob 18:33

Tega pa ti ne morem povedati. Ali si predstavljaš ali ne. 

Vse dobro tudi tebi,

Vesna.

Zastavica

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
14. 09. 2018 ob 18:45


Velja ... Ne bom naprej drezal v tvojo osebno simboliko. 

Vseeno pa gre za pesem z dobro, ciklično strukturo; pesem o strasti, ki se ne izčrpa; smrti, ki ni nikoli zadnja. 


Čestitke,

Luka



Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
14. 09. 2018 ob 19:00

Vesna, našla sem te, sebe morda prepozno.

<3

ne obžaluj

objem

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 12. 09. 2018 ob 00:14
  • Prebrano 156 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica