prepozno
prišla sem prepozno. veje so se uklonile
hudournikom, neurja so strla trne okončin.
majava brada skriva izpite strasti, jezik
je veslo za obešanje besed.
prepozna sem za trepljaje z dlanjo,
ki soncu seka senčno pot. za jalova
naročja, ki ždijo v prsti. za bridek smeh
kovine v zrcalu poveljnika.
koliko luninih srži je še v tebi, katera smrt
bo tvoja zadnja. s koliko rokami boš
zajemal in zajemal, dokler ne boš suh
votlo šumel v svoji reki.
prišla sem prepozno. a vendar se v dihu
dvigujejo meglice in ko zaspim, slišim
tek krokodilov skozi tvoje srce.
Hoj. Super, le nekje se mi zatakne, če mi lahko pomagaš ali, če je potrebno, popraviš:
prepozna sem za trepljaje z dlanjo,
ki soncu seka senčno pot. za jalova
Lahko si predstavljam, da dlan seka/prekine sončevo pot. Lahko, bolj poetično, nadaljuje sončevo pot, s senco. Lahko je presečišče med sončno in senčno potjo.
Nisem prepričan, kako naj si predstavljam, da dlan soncu seka senčno pot?
Vse dobro,
Luka
Tega pa ti ne morem povedati. Ali si predstavljaš ali ne.
Vse dobro tudi tebi,
Vesna.
Velja ... Ne bom naprej drezal v tvojo osebno simboliko.
Vseeno pa gre za pesem z dobro, ciklično strukturo; pesem o strasti, ki se ne izčrpa; smrti, ki ni nikoli zadnja.
Čestitke,
Luka
Vesna, našla sem te, sebe morda prepozno.
<3
ne obžaluj
objem
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 12. 09. 2018 ob 00:14
- Prebrano 671 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 373.29
- Število ocen: 13